Interviju: Olimpijska in svetovna prvakinja Lisa Carrington

Pred letošnjm svetovnim prvenstvom v kajaku na mirnih vodah smo na Bledu gostili olimpijsko in svetovno prvakinjo Liso Carrington. V družbi preostalega dela Novo Zelandske reprezentance  je na gorenjskem biseru opravila zaključne tri tedenske priprave pred najpomembnejšo tekmo sezone. To je bla izredna priložnost opazovati trenutno najboljšo kajakašico na svetu pri njenem treningu, v njenem elementu, pri tistem kar najbolje počne. Šampionka si je ob koncu priprav vzela čas za pogovor, ki sledi spodaj. Točno teden dni kasneje je v Milanu ubranila svoj naslov svetovne prvakinje na 200 metrov in mu dodala še naslov na 500 meterski preizkušnji.
 
Med intervijujem je delovala mirno in uglajeno. Popolnoma prisotna je na vprašanja odgovarjala preudarno in samozavestno. Enako deluje med nastopom pri 160 zaveslajih na minuto.
 01_banner 2x SP-15
 
 
Osebna izkaznica
Datum rlisa picojstva: 23. junij 1989
Kraj rojstva: rojena v Taurangi, odraščala na Ohope Beach (Nova Zelandija)
Višina: 1,68m
Teža: 53kg
Čoln: Nelo Cinco ML
Veslo: Jantex Gama
 
Olimpijske medalje:
Zlato K1 200m ( 2012)
Medalje s svetovnih prvenstev:
4 zlate v K1 200m (2011, 2013, 2014, 2015)
1 zlata v K1 500m (2015)
1 srebrna v K1 500m (2014)
1 bronasta v K1 500m (2013)
 
 
Kako si sploh prišla v kajakaštvo?
Poskusila sem z mnogimi športi: odbojko, atletiko, netbalom – ki je pri nas v Novi Zelandiji velika reč -  in seveda surfskijem v kombinaciji z reševanjem iz vode (op.p.: ”surfski life saving” je na Novi Zelandiji sistem tekmovanj pod okriljem organizacije reševalcev iz vode, kjer se pomerijo tudi v veslanju po valovih v zato posebej prirejenih čolnih). Prvič sem v mirnovodaški čoln sedla šele pri 16 letih.
 
Prebral sem zgodbo o tem, kako si na nekem surfski tekmovanju bila nekoč edina punčka, ki na ogromnih valovih ni jokala? So te trenerji že takrat opazili?
(Se posmeji.) O, bilo mi je morda 12 let in valovi so bili res veliki. Vse smo bile prestrašene, vendar morda res samo jaz nisem jokala. Bili so tako težki pogoji, da so dovolili nastopati samo nekaterim v naši kategoriji. Morda sem bila res nekoliko bolj pogumna že od malega. Od vedno sem bila tudi fizično močnejša od vrstnic, mislim, da imamo to v družini…
 
So bile sanje o olimpijski medalji prisotne že o otroštva ali so le postopoma zrasle v tebi?
Mislim da mi je bilo 17 let, ko sem spoznala, da lahko v mirnovodaškem čolnu nastopim na olimpijskih igrah. V zadnjem letniku srednje šole sem nastopila na mladinskem svetovnem prvenstvu in takrat sem začela razmišljati, da je to šport zame, da bi se mu želela po srednji šoli  resno posvetiti. Postopoma sem začutila, da je to nekaj zame. Takrat še nisem  vedela, ali se bom uspela prebiti do olimpijskih iger, a vedno bolj sem čutila, da je to nekaj zame in da si to želim.
 
Potem si začela zelo hitro napredovati. Prepoznaš to sliko?
(pokažem ji spodnjo sliko)
DSC06573
Oh! Kako smo smešne! Kje si to našel? Je to Most na Soči?
 
Sliko sem posnel leta 2010, s celo Novozelandsko ekipo ste bil na pripravah na Mostu na Soči. Leto preden si prvič zmagala na svetovnem prvenstvu – je takrat kdorkoli že pričakoval kam boste te punce posegle?
Oh, ne, nihče…! Takrat se je sistem pri nas šele vzpostavljal in nihče ni pričakoval, da lahko tako napredujemo. To je bilo prvo leto z mojim zdajšnjim trenerjem Gordonom Walkerjem. Tudi cilji so bil še megleni in nismo še dobro vedele koliko smo zares sposobne.
 
Ravno po tej sezoni  pa si naredila tisti največji korak. Dokončen preboj se je tako zgodil leta 2011, ko si prvič zmagala v enojcu na svetovnem prvenstvu. Od takrat dalje le še utrjuješ svoj položaj najboljše kajakašice na svetu in svojo prevlado širiš še na razdaljo 500 metrov. Kaj je takrat prineslo ta izjemen napredek?
Mislim da sem imela določen potencial, a do takrat ga ne sama in ne okolica še nismo zares prepoznali.  Potem pa sem začela sodelovati z Gordonom Walkerjem, z njim se je resnično vse zasukalo strmo navzgor. Postavil je sistem, pokazal pot in prepoznal kje bi lahko bila resnično dobra. Težko sem sploh prišla do priložnosti tekmovat v enojcu na najkrajši razdalji. A resnično sem si želela nastopati v enojcu na 200 metrov in morali smo najti način kako priti do tega. Zelo uspešno sem takrat nastopala v dvojcu z Erin Taylor, že takrat smo tudi preizkušali ženski četverec.  V sezoni 2011 pa sem v K1 200m zmagala na tekmi svetovnega pokala v Duisburgu. Tako sem dobila pravico nastopa na svetovnem prvenstvu še isto sezono. Bilo je malo nepričakovano, nenadoma sem dobila svojo veliko priložnost. Tistega leta to sploh ni bil naš osnovni načrt. Želela sem si enojca, vedela sem, da bi lahko bila uspešna, a takrat še nisem vedela, da lahko tudi zmagam.
 20150728_161900
 
Kako se Lisa Carrington počuti na štartu?
Nervozno, ja, precej nervozno. Ampak mislim, da se športnik na štartu mora počutiti tako: nervozen a tudi samozavesten.
 
Samozavesten? Na štartu si vedno vdeti tako samozavestna, zbrana in mirna.
(Se zasmeji.) Ja, skušam tako delovati in se tako počutiti. Moram biti samozavestna, če želim dobro veslati in zmagati!
 
Čez teden dni boš sedela na štartni liniji na svetovnem prvenstvu v Milanu, že točno veš kako se boš takrat počutila?
Ja, dobro vem kako se bom počutila. Imam privilegij izkušenj in vem kako se soočati z vsemi občutki, ki se te lotevajo v takih trenutkih. Tudi negativni občutki so normalni. Na štartu pomembne tekme se lahko  počutiš tesnobno, lahko te je strah, to je normalno. A v takih trenutkih se moraš znati zbrati, odmisliti vse nepotrebno in se vživeti v optimalno tekmovalno razpoloženje.
 
Bo na štartu 200 in na štartu 500 metrske razdalje drugače?
Na 200 metrov imam veliko izkušenj, dobro poznam to razdaljo in sem zato na štartu zelo samozavestna. Morda me včasih malo skrbi, ker na tej razdalji ni prostora za napake in mimogrede se zgodi da ne nastopiš tako kot znaš in zmoreš.
 
500 metrska razdalja pa je veliko bolj boleča. Pripravljen moraš biti na to, da bo bolelo in bo treba proti cilju poseči po vseh zalogah energije. Pripravljen moraš biti med tekmo poseči globoko, resnično globoko vase.
 
Katera meniš, da je tista ena lastnost, ki te dela tako uspešno?
Mislim, da je to sposobnost nenehnega učenja in rasti. Mislim, da je to tista sposobnost ali lastnost, ki mi najbolj pomaga. Nenehno učenje in napredovanje, kot človek in kot športnik.
 
Nekje sem prebral tvojo izjavo:”Če najdeš nekaj kar je težko ali nekaj česar res ne maraš početi, je verjetno prav to tisto, česar bi morala početi največ!”  Kaj si  mislila s tem?
To pomeni, da se moraš izzivov lotiti in se jim ne umikati. Če česa ne moreš je pomembno to, da se s tem spoprimeš in se ne umikaš ali izziv zaobideš. Za rast je to najpomembnejše.
 
Ti trener pomaga iskati take izzive?
Ja, pomaga mi pri tem. A najdem jih tudi sama. Seveda so to tudi fizični izziv, a gre predvsem za psihološke izzive. Ti so najtežji. Psihološke izzive še težje premagamo kot fizične (se nasmehne).
 20150812_105152
 
Med tvojimi pripravami na Bledu sem lahko večkrat opazil, kako zelo intenzivno lahko treniraš tudi, ko si na jezeru sama. Z izredno trdimi trenngi očitno nimaš težav?
Nobenih težav. Sama se lahko fizično zelo daleč priženem. Vedno natančno vem kaj je cilj posameznega treninga, kako hitro moram veslati, s kakšno frekvenco zaveslajev, na kakšnem pulzu… Dobro vem kaj moram na treningu doseči in to lahko vedno dosežem tudi sama.
 
Nikoli ne pogrešaš več tekmovalnosti in konkurence na treningu? Kako poskrbiš, da ohranjaš potrebno ostrino?
Veliko treningov res opravim sama, a doma imam tudi nekaj sparing partnerjev. Imamo skupino s še nekaj fanti in enim dekletom s katerimi treniram, ko sem doma. A gre se predvsem za ustvarjanje pozitivnega okolja in dobrega vzdušja. Pri sparing partnerjih je najtežji najti ljudi, ki razumejo kakšno okolju je potrebno za ustvarjanje vrhunskih dosežkov. Težko je najti ljudi, ki lahko sami napredujejo in rastejo, če se le trudimo, da drug drugega premagamo. Tekmovalnost zato ni najpomembnejša odlika sparing partnerjev v naši skupini. Pomembneje je, da so zanesljivi, da čutijo kako v tem okolju lahko tudi sami napredujejo in hkrati vedo kaj lahko prispevajo k klimi rasti in napredovanja. V taki klimi se vsi spodbujamo, iščemo pot naprej in zaupamo drug drugemu. Občasno pa seveda pridejo zelo prav tudi močni sparing partnerji.
 
Imaš kakšne posebne dnevne rutine, morda zjutraj, pred treningom ali tekmo?
(Dolgo razmišlja in se potem skrivnostno nasmehne.) Imam določene jutranje navade, a so tako utečene, da se sploh ne zdijo več kakšna posebna rutina. Seveda imam tudi pred tekmovalno proceduro in posebno ogrevalno proceduro pred treningom.
 lisa
 
Po vsem kar si dosegla in dosegla si vse kar se v tem športu doseči da, bi lahko kariero tudi že zaključila. A zdiš se povsem sveža, mirna in lačna po še. Kako to dosežeš?
Mislim, da je odločilno ravnotežje, ki ga imam med športom in življenjem zunaj športa. To, da se znam odklopiti in sem z mislimi pogosto daleč stran od svojega kajaka. Skoraj načrtno skrbim za kontrast med Liso kajakašico in Liso navadno punco zunaj športa. Skrbim, da imam dobre odnose in redne stke z družino in prijatelji. Poskrbim, da sem veliko v družb ljudi, ki niso povezani z mojim športom in imajo drugačne težave kot mi kajakaši. Vsak ima druge izkušnje, ki jih lahko deli, in drugo energijo. Menjava okolja je pomembna, ko se od njih vrnem v šport sem veliko bolj sveža in pripravljena na trdo delo. Rekla bi, da veslanje pogosto povsem izključim iz svojih misli. Zato sem na treningu potem lahko tako zbrana.
 
Je od kar si dokončala študij življenje drugačno?
Lani sem končala dodiplomski študij iz smeri politika in maorske študije. Letos pa nadaljujem študij na smeri psihologija športa. Vmes sem imela nekaj več časa, vendar sem ga povsem zapolnila z obveznostmi do sponzorjev in drugimi projekti. Sedaj ko spet študiram, pa lahko marsičemu spet rečem ne, kar je včasih dobro!
 
Imaš že načrte za življenje po športni karieri?
Nimam ga, ker živim tako zelo v zdajšnjem trenutku. Ne vem….morda srečno življenje, srečno družino (se nasmehne).
 
Dobro službo morda. Ker študiram športno psihologijo verjetno nekaj povezano z pomočjo drugim doseči njihove resnične potenciale. Da, to bi bilo nekaj lepega in posebnega!
 
Kaj ti pomenijo tvoje maorske korenine? Kako je biti povezan z vso kulturo in dediščino Māorov?
Māori smo med seboj zelo povezani. Tudi z maorsko kulturo smo izredno povezani. To je nekaj zelo posebnega.  Vse se nekako vrti okoli naše kulture in naslanja na povezave med nami.
 
Večina naših ljudi danes živi zelo moderna življenja podobna tistim na zahodu, vseeno pa še poznamo naše lokalne ‘iwije’ – naša plemena. Po vsej deželi je mnogo različnih plemen, vsakdo pa ve iz katerega prihaja njegova družna in od kod točno je njegovo pleme doma. Zelo živa pa je tudi ‘whakapape’, ki je koncept podoben družinskemu drevesu. Tako lahko nekomu poveš svojo ‘whakapapo’ in ugotovita, da sta sorodnika ali od kod prihajaš. Tako ali drugače pa smo med seboj vsi  ’cousy-ji’ (op.a.: bratje, bratranci).
 
Vse to je zelo lepo in močno. Pomeni imeti kulturo h kateri se lahko vračaš.
 
Kakšen se ti zdi novi Nelo Cinco?
O, dober čoln je! Predvsem se mi zdi, da hitreje pospeši kot prejšnji modeli. Tudi lepše leži v vodi in manj skače po vzdolžni osi. Res mi je všeč. Predvsem sem želela še naprej izboljševati čase in sem zato iskala nove možnosti tudi pri opremi. Proizvajalec mi je osnovni model malce prilagodil, nekoliko smo zmanjšali volumen palube spredaj in čoln malce zožili pri bokih. Sedaj se v njem počutim že povsem normalno in to je najpomembnejše. Čoln mora biti del mene.
 
Jutri potuješ na svetovno prvenstvo v Milano. Kako si zadovoljna z opravljenim delom na Bledu? So bile zaključne priprave uspešne?
Zelo! Cel obisk pri vas je bil popoln, trije tedni na Bledu so minili kot bi trenil in vse je teklo kot po maslu. Treninge smo izpeljali popolnoma tako, kot so bili načrtovani.  Bled in Bohinj sta mi nudila s pogoji na vodi in zunaj nje vse kar sem potrebovala, da sem se lahko pripravljala na to svetovno prvenstvo tako, kot sem si želela pred prihodom. Trener je bil tu na ogledu že maja inpredvidel vse potrebno za naš obisk. Nekaj najpomembnejših treningov sem opravila v Bohinju s Špelo Ponomarenko, ostale treninge pa sem opravila na Blejskem jezeru. Res je bilo dobro, da sva lahko trenirali tudi skupaj. In zdi se mi, da je tudi ona pred prvenstvom v dobri formi!
 
Se boš še kdaj vrnila na naša jezera?
Seveda! Nisem vedela, da je Bled poleti tako turističen kraj in nisem pričakovala takih naravnih lepot. Pogosto me je predvsem Bohinj spominjal na naš Južni otok. Naša namestitev je bila odlična, hrana izjemna, razmere na vodi pa idealne. Tudi center v Zaki nudi vse potrebno – garderobe, čolnarno, fitnes, izjemno progo – na enem mestu. Zares si se potrudil za nas!
11855659_10153261580438171_5208946761988837540_n
Share/Bookmark

Električni katamaran

Za potrebe spremljanaj kajakaškega treninga – feedback, varnost, meritve, testiranja, video – sem z vrlimi fanti iz Maher doo naredil električni katamaran. Zverina dosega hitrosti med 21 in 25 km/h (imamo dve različici, ena je trenutno hitrejša), je razstavljiva in jo lahko naložite na kajakaško prikolico, polnjenje je izredno hitro, delovanje pa skoraj neslišno.

Uporaben bo predvsem za treninge v okvirju Training in Paradise kjer je vožnja z bencinskim čolnom na vseh treh jezerih (Bled, Bohinj, Most na Soči) seveda prepovedana. Trenutno so v okviru TiP na pripravah pri nas:

  • Lisa Carrington (olimpijska in svetovna prvakinja) z njo pa še Novozelandski ženski kajakaški četverec (zmagovalke prve letošnje tekme za svetovni pokal). S pridom uporabljajo enega od dveh električnih čolnov na Blejskem jezeru.
  • Polovica Novozelandske veslaške reprezentance z Mahejem Drysdalom (olimpijski in svetovni prvak), ženski osmerec (tretje na zadnjem svetovnem pokalu v Luzernu), lahki moški četverec, lahki ženski enojec (prva na zadnjem svetovnem pokalu v Luzernu) in ženski dvojni dvojec (svetovne prvakinje). Oni s pridom uporabljajo drugi električni čoln na Bohinjskem jezeru.
  • Kajak klub Koninkljike Sobeka iz Zwevegema (Belgija) je v Bohinju z več kot 40 mladimi športniki.

V torek sem Liso iz katamarana posnel na enem od njenih vzdržljivostnih treningov (šprinterka je pred zajtrkom opravila 17km z levo roko), ki ga je za spremembo opravila v Bohinju:

Tekma: Mladinsko in U23 svetovno prvenstvo Montemor-o-Velho (Portugalska)

Svetovno prvenstvo za mladince in mlajše člane v Portugalskem Montemor-o-Velhu. Vedno se je lepo vračati na Portugalsko. Prijazni ljudje, lepa dežela, Atlantik, kajakaška tradicija in njihov želja in trud organizacijo tekem prestaviti na veliko višji nivo kot smo ga vajeni drugod.

Organizacija največjih tekem Portugalcem dobro uspeva: od posebne aplikacije za telefone, odličnih komentatorjev, impozantne infrastrukture, skrbi za goste pa vse do njihove uspešne tekmovalne ekipe, nove televizijske grafike in zunanje podobe….ko le ne bi bilo tistega vse prisotnega bočnega vetra na progi.

Naša ekipa je delovala dobro in usklajeno. Dvojec bratov Šmit se je uvrstil v finale pri mladincih, pri mlajših članih sta bila šesta izkušena Apolonio-Blažević, Anja Osterman je bila ravno tako v finalu, tokrat osma. Tudi mlajši so se dobro borili in se zanesljivo uvrščali v polfinale, njihov čas šele prihaja. Tokratno prvenstvo v Montemorju se je zdelo kot vmesna postaja, izkušenemu delu ekipe postaja na poti v člansko konkurenco, manj izkušenemu delu ekipe pa nabiranje izkušenj za prihodnost. Šest posadk, od tega tri v finalu, nihče ni nastopil slabo – to bi bil za katerokoli ekipo uspeh!

Skok v Atlantik pred potjo domov in sezona se že nadaljuje v svojem neustavljivem ritmu.

Tekma: Evropsko prvenstvo v kajakaškem maratonu – Bohinj 2015

Konec junija je na Bohinjskem jezeru potekalo Evropsko prvenstvo v kajakaškem maratonu. Kajakaška zveza Slovenije, lokalni Kajak kanu klub Bohinj in Turizem Bohinj so se zelo potrudili pri organizaciji in z dodatno pomočjo prelestnega vremena vseh pet dni tekmovanj, je tekmovanje odlično uspelo. Pohvale oragnizatorjem, navdušenje nad prizoriščem in lepotami  kraja ter zadovoljstvo nastopajočih je bilo čutiti povsod. To je bilo prvo prvenstvo v katerikoli od mirnovodaških disciplin pri nas.

Nastopil sem tudi sam (seveda ne na članski tekmi ampak kar pri mastersih/rekreativcih) in brez pravega treninga osvojil šesto mesto. Kar malo presenečen sem bil kako dobro sem držal tempo prvih 17 kilometrov, seveda pa me je v zadnjih 6 kilometrih povsem pobralo. Vsekakor izredno lepa izkušnja in motiv, da se v bodoče prisilim k še malo bolj redni vadbi!

Nekaj odličnih fotografij s prvenstva najdete tukaj (fotografinaj Katja Jemec): 1.dan, 2.dan, 3.dan.

Posnetke tekem tukaj: spot, 1. dan, 2.dan, 3. dan.

Še lepše je bilo dan kasneje na moji prvi SUP tekmi, ki je potekala kar v okvirju evropskega prvenstva. Odlično ga je organiziral SUPklub iz Ljubljane. Na 7 kilometrov dolgi progi sem se pošteno namatral a tudi izredno užival (hude slike tukaj). Na deski je razgled in pogled z vode popolnoma drugačen. Enako velja za ‘musklfibr’ dan kasneje.

Predstavitev knjige: ”Priročnik za trenerje kajaka na mirni vodi”

Prva od več načrtovanih predstavitev moje nove  knjige je bila v Hiši športa na obrežju Ljubljanice. Na lep poletni večer je predstavitev nepričakovano zapolnila zgornje nadstropje Hiše športa, razvila se je lepa debata z zanimivimi vprašanji, prisotnih je bilo celo nekaj novinarjev.

Knjigo lahko naročite pri Kajakaški zvezi Slovenije (članek o knjigi), ki je knjigo tudi uradno izdala, na elektronski naslov: ziva.cankar@kajak-zveza.si Cena je 30€.

Predavanje: Kajakaštvo kot vsebina rekreativnega športa starejših

V okviru projekta Šport za starejše (Občina Čatež in KK Čatež) sem imel prejšnji teden v Čatežu predavanje z naslovom ‘Kajakaštvo kot vsebina rekreativnega športa starejših’. Predavanju je sledila praktična delavnica na Športno rekreacijskem centru Grič. Tema je nekoliko izven tematik o katerih navadno predavam na seminarjih in trenerskih usposabljanjih,  a ne glede na to so bili odzivi prisotnih pozitivni!

Vsebino predavanja lahko pogledate tukaj:

 

 

Tekma: Mednarodna tekma Auronzo 2015 (Italija)

Po 18 letih spet v Auronzu, gorskem letovišču v italijanskih Dolomitih. Tokrat kot trener, a spremenilo se v teh krajih ni prav veliko. Duh jemajoča narava, jezero enake barve kot naša Soča, turizem ki poleti nekoliko šepa, italijanska organizacija tekme…

Tekmovalno smo bili kot ekipa zadovoljni. Mlajši mladinci morajo v Italiji tekmovati kar s starejšimi mladinci, zato tu nekoliko trpimo. Vseeno je Blaž Jug blizu finala, Mia Medved pa kar v finalu. Ženski dovjec je drugi na 1000m in tretji na 500m kar je odlično. Najbolje pa nastopa Anja Osterman, ki zmaga pri članicah na 200, 500 in 1000m. Glede na to, da je tu 11 držav in okoli 750 tekmovalcev, je to dober obet za svetovno prvenstvo čez mesec dni.

Auronzo - Copy Auronzo2

Izid knjige: ”Priročnik za trenerje kajaka na mirnih vodah”

Po štirih letih dela sem se končno prebil do izida svoje prve knjige. Nosi naslov ”Priročnik za trenerje kajaka na mirnih vodah” a je po besedah enega od recenzentov glede na svoj obseg nekaj več kot le priročnik.

Moj cilj je bil vse moje znanje in znanje, ki ga imamo o mirnih vodah pri nas združiti na enem mestu. Tako bo delo in učenje za mlajše trenerje veliko lažje, saj se jim ne bo treba učiti le na lastnih poskusih in napakah ter iskati literature po celem svetu. Knjiga obsega 280 strani, 95 slik, 52  shem, 21, tabel, 8 grafov, 8 strani virov, formata A4.

Sestavljena je iz petih poglavij: Trenerstvo, Značilnosti discipline in dejavniki uspešnosti, Tehnika, Dolgoročni razvoj kajakaša in Trening.

Posebej sem ponosen, da je v knjigi veliko primerov in praktično uporabnega znanja in da je vse skupaj po mojem mnenju dokaj nazorno predstavljeno in predvsem sistematično urejeno. Tudi bralec z nekaj manj izkušnjami si tako lahko naredi celostno sliko o treningu kajakaša. Posebej sem ponosen tudi na predgovora k knjigi, ki sta ga prispevala Miloš Janša (trenerska legenda slovenskih veslačev) in dr. Aleks Leo Vest.

Prav posebej pa sem za pomoč pri nastanku knjige hvaležen oblikovalcu Roku Bezeljaku, ki je knjigi dodal življenje, nazornost in privlačen izgled, ter Nini Jelenc, ki je ne le tekst samo recenzirala ampak vse podatke in citate navzkrižno preverjala.

Le redki vedo, koliko truda je bilo vloženega v izid te knjige. A upam, da jo bomo domači trenerji skupaj znali kmalu nadgraditi ali dopolniti z novimi znanji in izkušnjami.

Tekme: MT Mantova

Dobra stara Mantova, pomembno srednjeveško mesto krog in krog obdano z jezeri in visokim opečnim obzidjem. Kolikokrat sem bil na prvi vikend maja že tu? Kolikokrat nastopil in kolikokrat kot trener? Ne štejem več. Tu je vedno lepo.

Vedno je to za nas prva zahtevnejša mednarodna preizkušnja sezone in prav zato je navadno pristone nekaj napetosti. A kot ekipi nam gre tu navadno dobro. Letos je bilo malo težje saj je ekipa res mlada. Pri članih smo bili štirikrat v finalu, Zakrajšek celo drugi. Pri mladincih nam je šlo nekoliko slabše kot v preteklosti a naši mlajši mladinci morajo tu nastopati pri mladincih in tako slika sploh ni tako slaba kot je to razvidno iz rezultatov na prvi pogled. Naslednje leto bo pri mladih že čisto drugače!

Čez leto spet tu. Leto starejši bomo, pomembno bo le da bomo tudi za leto dni pametnejši in leto dni močnejši!

Mantova

Svetovno mladinsko in U23 prvenstvo (Szeged, Madžarska)

Dan pred odhodom resno zboli Jani Jarc. Prav on, ki ni nikoli bolan. Svetovnega prvenstva je zanj konec še preden se je začelo. Tako Jan Šmit ostane brez partnerja, da ne bi ostal brez nastopa, mu dodelim v dvojca Roka Šmita, ki bi sicer tekmoval le v K1 200 metrov, urnik to dovoljuje. Časa za trening praktično ni.

Ostali del ekipe se počuti dobro. A tokrat nam prav zares ne steče…po prvem dnevu v Parizu smo imeli že tri finala, tokrat po dveh dneh še nobenega. V kvalifikacijah nam gre odlično, zatika se nam v polfinalu. Nekateri veslajo slabo, drugi finale izgubijo za nekaj stotink. Tretji dan zmagamo v dveh malih finalih (deseti mesti) z odličnimi časi. A to so le obliži na rane. Tretji dan imamo v igri za finale še tri čolne a prav nobenemu ne uspe. Še najbližje je bila Anja Osterman a igra stotink se ni obrnila njej v prid.

Tokrat nismo dosegli ciljev. Letos je ekipa U23 in mladincev ostale prvič po štirih letih brez medalje na velikih tekmovanjih. Tu v Szegedu, celo brez finala. Razočarani smo vsi in nočemo sprejeti izgube kot nekaj normalnega. Težko je brez potrebne distance na hitro oceniti zakaj je bilo temu tako. Smo delali napake, je bila konkurenca močnejša, ne znamo zdržati pritiska, ki si ga z zelo trdim treningom sami naložimo na pleča, morda sploh nismo tako dobri kot si mislimo da smo!? Morda pa je vse bilo tako kot je moralo biti… Vprašanja, ki še čakajo na odgovore.

Nekaj kopanj v hladni Soči. Nekaj prespanih noči. Nekaj dni brez čolna in vesla… Potem bomo znali oceniti in začrtati pot naprej. Bila je to sezona polna izkušenj in učenja za tekmovalce in trenerje. To, pa je zaenkrat morda bolj dragoceno kot žlahtne kovine.

sze3

Priprave na mladinsko in U23 svetovno prvenstvo (Bohinj)

Letošnje tretje priprave v Bohinju, skupaj smo letos na pripravah v Bohinju preživeli 5 tednov. A Bohinja se človek težko prenaje. Zgodnja jutra na vodi, pozno dopoldanski drugi trening dneva in visoka intenzivnost v že razbeljenem ozračju, svetloba v Bohinju v poznih popoldnevih sredi jezera, kondicijski treningi pred večerom, življenje v CŠOD, sladoled po večerji pri Cukiju, piknik ob jezeru… redke ekipe si lahko privoščijo tako idilo trdega treninga v sožitju z naravo!

To so zadnje priprave letos, intenzivnost je največja letos. Pogosto treniramo na intenzivnosti tekmovalnega nastopa, napori niso več tako dolgotrajni, so pa zato izredno intenzivni. Pogosto je težko spremljati bolečine in muke, kijih ob tem mladi tekmovalci prestajajo. A le to je pot do vrhunskih rezultatov. Fantom in dekletu je vse jasno, vejo da drugače ne gre. Skoraj nikoli ne prosijo za popust in nikoli ne odnehajo pred koncem. Tudi ko res vidim da je preveč, jih komaj prepričam, da bo dovolj in nja raje končajo s treningom. Skoraj nikoli ne naredimo manj od začrtanega, včasih več, pogosto so tako trdi in neizprosni do sebe da me kar spreleti ob njihovi odločnosti. Vidim željo v njihovih očeh. Drug iz drugega izvabljajo najboljše, ko se borijo in dokazujejo drug drugemu pri vsakem intervalu, vsaki ponovitvi, včasih je jasno videti kako se med seboj borijo z vsakim zaveslajem! Premladi in premalo izkušeni so, da ne bi delali napak. A ko sedijo v čolnu, ko drvijo z ramo ob rami proti ciljni črti katere koli ponovitve, reči jemljejo smrtno resno. Zato jim gre vse spoštovanje.

Napetost pred svetovnim prvenstvom narašča. Nekateri še rastejo, nekaterim se začenja forma lomiti in videti je, da so dosegli svoj vrh že na evropskem prvenstvu. A ne moremo popuščati, to je naša zadnja tekma letos, za nekatere zadnja tekma v kategoriji mladincev! DSCN9838

 

Mladinsko in U23 evropsko prvenstvo 2014 (Mantes En-Jivenlie, Francija)

Za mednarodno karavano novo prizorišče v bližini Pariza. Zanimiva okolica (muslimanski črnski geto), skoraj primerna proga (alge), tipična francoska ad hoc organizacija (se kdo spomi svetovnih pokalov v Vichyju ali Gerardemaru?) in dobra skrb za tekmovalce (šotori za ekipe, wifi, prostori za druženje, počitek in sproščanje…).

Ekipa je delovala dobro, složno, usklajeno, povezano, pogumno. Bili smo ena redkih ekip kjer so vsi tekmovalci ob progi pozorno spremljali nastope drug drugega in zavzeto navijali! Za trenerje ogromno dela že z osnovnim servisom za sedem tekmovalcev od katerih vsak nastopa v dveh disciplinah (to je 42 štartov).

Dosegli smo veliko – 7 tekmovalcev je veslalo v štirih A finalih in štirih B finalih. Najboljša uvrstitev pa je bilo šesto mesto dvojca Jarc-Šmit J. v K2 500m. Še kako leto nazaj je bilo za Slovence na mirnih vodah pravi mali čudež, danes je vsakemu mladincu v ekipi osnovni cilj vsaj finale A. Počasi, prav počasi, a odločno rastemo.

Upam, da je bila to le odskočna deska oziroma zadnji test za mladinsko in U23 SP čez 3 tedne v Szegedu!

fra22

Priprave na mladinsko in U23 EP

Standardne priprave na EP smo tako kot lani spet opravili v Bohinju. Tu se najbolje počutimo. Fantje šolske obveznosti zaključili nekoliko predčasno in tako smo se lahko dvotedenskih priprav lotili že prve dni junija. Vse je potekalo precej idealno. Vreme stabilno, voda mirna in gladka tudi popoldan, hladne noči in topli dnevi, dobri časi na vodi.  Treningi tu potekaj zelo intenzivno: navadno dve veslanji dopoldan, popoldan pa eno veslanje in kondicijski trening, vsak tretji popoldan je prost… Tokrat se nam je pridružila tudi najboljša hrvaška tekmovalka Anamaria Govorćinović in njen trener Aleksander Knežević, lepo smo sodelovali in njena družba je veliko pripomogla k boljšemu treningu naše Anje Osterman.

DSCN9836

Zdi se, da je ekipa nared. Poglejmo, kaj bomo lahko dosegli v Franciji!?

Svetovni pokal v kajakaškem maratonu (Bohinj)

Odlična organizacija, idilično prizorišče in skromna udeležba. Za lokalne organizatorje z Juretom Sodjo na čelu predvsem generalka za evropsko prvenstvo v maratonu, ki ga bo Bohinj gostil naslednje leto. V soboto je bil na sporedu šprint-maraton v dolžini ”le” 3, 6 kilometra, s tremi prenosi. Pri članih je slavil Jošt Zakrajšek, pri mladinkah je bila tretja Bohinjka Ines Matuc, najbolj pa sem se razveselil rezultata mojih dveh tekmovalcev, saj je pri mladincih Jani Jarc dosegel tretje mesto, Matic Klobučar pa zmagal. Na daljši razdalji (35 kilometrov) nismo nastopili saj smo ravno začenjali priprave na Ep in bi tako dolg nastop preveč vplival na nemoten potek priprav. pok 1

Mednarodna tekma Pieštany (Slovaška)

Vsakoletna mednarodna tekma za mladince in mlajše člane v slovaških Pieštanyh je tradicionalno na sporedu zadnji vikend v maju. Navadno velja za našo interno kvalifikacijsko tekmo, za nastop na evropskem prvenstvu za mladince in mlajše člane naši tekmovalci tu potrebujejo finale. Letos  je manjkala reprezentanca Nemčije a tu so bili zelo močni Čehi, Slovaki, Angleži Francozi in mnoge druge države (skupaj 17).

Fantje so kljub nekaj manjšim težavam, ki so pestile ekipo, nastopali zelo dobro. Vseh 5 se je uvrstilo v finale. Pri mladincih smo imeli v enojcu celo 2 tekmovalca na vseh treh razdaljah. Za povrh je bil na stopničkah Klobučar v K1 500m in z zelo dobrimi vožnjami tudi naš novi dvojec Jan Šmit – Jani Jarc ( tretja v k2 500m).Pieštany 2014

Svetovni pokal Račice

Z ekipo sem se udeležil druge tekme letošnjega svetovnega pokala v mirnih vodah. Proga v Račicah blizu Prage se vedno pogosteje pojavlja v programu svetovnega pokala. Načeloma je to lepa proga s poštenimi pogoji, a tokrat je bilo zaradi nenavadnega vetra nekoliko drugače. Razlike so spominjale na tiste znane pogoje v Szegedu ali morda nekoč Duisburg.

Moj primaren cilj je bilo v živo opazovati moje tekmovalce med nastopi, saj jih zaradi drugih delovnih obveznosti nimam vedno priložnost spremljati na pokalih. Glede na okoliščine in pripravljenost sta se tako Anja Osterman kot Maks Frančeškin dobro odrezala in zadovoljni smo lahko potegnili črto pod to tekmo.

Drugi moj cilj je bilo opazovati konkurenco, spremljati novosti  in na splošno ostati v stiku s tekmovalci in trenerji iz drugih ekip. Naš šport se tako hitro spreminja in napreduje, da je že eno letna odsotnost z velikih prizorišč za trenerja lahko hendicap.

Veliko sva se kot zmeraj pomenkovala z Gordonom Walkerjem, sicer trenerjem olimpijsske prvakinje Lise Carrington in mojim starim znancev iz priprav v Aucklandu. Veliko skupnih mnenj deliva o treningu tehnike, o pomenu treninga ravnotežja itd. Kot velik trener ničesar ne skriva in je vedno radoveden kaj počnemo ostali. Poleg serijske zmagovalke Lise imajo Kiviji v K1 še Teneale Hatton zmagovalko discipline K1 1000 in 5000 metrov ter odličen ženski četverec (konstantno v finalu letos). Tako so Novozelandke letos v K1 na pokalih osvojile zlato v K1 200-500-1000-5000 metrov!

Ko se je le dalo sva pokramljala tudi s francoskim trenerjem Jean Paulom Crochetom, sicer trenerjem svetonih prvakov v K2 200 in K4 1000 metrov. Francozi uvajajo veliko novosti pri treningu moči, specifične moči na vodi (ultra nizka frekvenca) in pretočnosti med disciplinami (200 in 1000 ter spust in mirne vode).

Na splošno je jasno videti, da druge ekipe nikakor ne spijo. Belorusi so izredno napredovali tokrat pri ženskah, enako velja za Angleže. Čehi so dokončno potrdili, da so spet velesila (C2, K4, C1, Dostal idr.). Še nekaj let nazaj se je ob tekmah vozilo na klesu 10 trenerjev, tu sem jih med polfinalom žensk na 1000 metrov in v hudem dežju naštel vsaj dvajset (lahko si predstavljate kakšna je gužva na kolesarski progi med finalom K4 1000 metrov). Mnoge ekipe postavljajo ob progo svoje meteorološke postaje z merilci vetra, temperature in še česa. Nemci celo svoj sistem triangulacije za gps v čolnu (tri antene razporejene ob progi). Rusi pa s kamerami plezajo tudi na najbolj nevarne razgglede, da bi le imeli čim bolj uporabne posnetke za analizo tekem. Skoraj vsi tekmovalci v A in B finalu so v čolnu že opremljeni z sistemi za natančno beleženje parametrov med veslanjem (hitrost, oscilacije čolna, pospeški, frekvenca zaveslajev itd.). Nemci in Novo zelandci uporabljajo svoje unikatne elektronske naprave, ostali večinoma MiniMax4 (Catapult sport).

The video cannot be shown at the moment. Please try again later.

Grosse Brandenburger regatta

Primerno ime so Nemci nadeli tej veliki trodnevni regati za mlade na jezeru Berta see v Brandenburgu. 1080 mladih tekmovalcev, povečini Nemcev, stot in pol mladih danskih vikingov in nekaj drugih držv z zastopstvom enakem našemu: kombi Mostarjev in kombi Bohinjcev. Na 132 strani dolgi štartni listi smo se komaj našli!

Odlična in brezhibna organizacija (nočitve, kamp, prehrana, štartne liste, sodniki, red in časovnica), močna konkurenca predvsem nemških, danskih, poljskih in ukrajinskih klubov in dolgoletna tradicija kajakaških tekem na Berta seeju naredijo iz te regate izjemno doživetje. Tako za trenerje kot made tekmovalce, ki so tu prvič izkusili pravo mednarodno konkurenco ter veličino in širino našega športa.

Pri nas Mia (8.mesto) in Blaž (8.mesto), pri Bohinjcih pa Miha (6.mesto) in Špela (8.mesto) so bile naše najboljše uvrstitve. Vsem bodo izkušnje z dogajanja med, pred in po tekmi prav prišle v prihodnih letih ko bodo takrat že veliki otroci ,upam da, stali na štartu še večjih tekem in se borili za še večje naslove!

2

Petek, prvi dan tekmovanj ob 7.30.  Gneča na štartu izločilnih tekem.

1

Mostarji in Bohinjci skupaj sredi Berlina!

 

 

 

3

 Brandenburška vrata v Berlinu.

Svetovni pokal Milano

V sicer nekoliko okrnjeni konkurenci je naša ekia dosegla odlične uspehe za začetek nove sezone.

Alan Apollonio in Simon Blaževič sta se v svojem prvem nastopu zavihtela kar v finale v disciplini K2 tako na razdalji 500 kot 1000 metrov. Odlično je šlo tudi parakajakašu Dejanu Fabčiču, ki je osvojil v TA drugo mesto! Ponosen sem, da sem imel pri obeh čolnih nekaj prstov pri njihovi pripravi tudi sam!

Vsi rezultati: tukaj.

Fabčič Dejan iz Milana

Prvomajske priprave

Po smučarsko tekaških pripravah januarja (Pokljuka), prvih pripravah sezone na vodi februarja (Sabaudia) in prvoprilskih pripravah (Bled) smo trenutno z ekipo že na četrtih letošnjih pripravah. Tokrat v Bohinju.

Mostarsko jezero si delimo z slalomaši, Blejsko z veslači, večji del leta pa je Bohinjsko predvsem kajakaško. Tu smo zares doma. V osrčju Triglavskega narodnega parka nas lokalni Kajak klub Bohinj vedno lepo sprejme. Posebej nam pri vsem potrebnem za nemoteno delo priskoči na pomoč legendarni Stane Klemenc.

Del ekipe tu ostaja 8 dni, del ekipe po štirih dneh iz Bohinja odpotuje naravnost na prvi letošnji svetovni pokal v Milanu, najmlajši pa iz Bohinja konec tedna odpotujeo naravnost na veliko mednarodno tekmovanje v nemški Brandenburg.

DSCN9790

Proti toku

Proti toku je zgodba o Solkanskih kajakaših. O tem kako so potem, ko jim je na novo začrtana meja odvzela tisi del Soče kjer so najraje trenirali, obrnili proti toku…trenirali so proti toku, proti soškim brzicam. To je postalo njihovo skrivno orožje in razlog zakaj so kmalu po tem posegli po svetovnem vrhu. To je zgodba o Kajak klubu Soške elektrarne, o zgodovini, tradiciji in velikih uspehih kluba… Je zgodba o kraju, o ljudeh, o reki in o športu. O kajakaškem športu, ki je na Soči resnično doma.

Dokumentarni film se zaključi z vrhunskimi uspehi Kanclerja, Grobiše, Abramiča, Štruklja… A zgodba kluba, Soče, kajakaštva, tradicije se razvija naprej. Kmalu bomo potrebovali nadaljevanje!

The video cannot be shown at the moment. Please try again later.